Pred nekaj leti, ko je bilo obdobje recesije, sem tudi sama ostala brez službe. V podjetju kjer sem delala, so na veliko odpuščali, tako da sem bila samo ena izmed mnogih. Najprej sem bila zelo nesrečna, skrbelo me je, kako bomo zmogli z eno plačo, z možem sva namreč imela tri otroke. Mož je takoj predlagal, da začnem nuditi varstvo otrok, saj ve kako imam od vedno rada otroke.
Čeprav je bilo varstvo otrok že večkrat v mojih mislih, sem se težko odločila za to možnost. Otroke imam res neizmerno rada, vendar me je bilo strah sprejeti odgovornost za tuje otroke. Starejša hčerka, ki je slišala najin pogovor, je pripomnila, da bi bilo to popolno delo zame. Rekla je, da njene prijateljice vedno komaj čakajo, da pridejo k nam na obisk, ker se jim zdim zelo zabavna. Dejstvo je bilo, da je bila naša hiša vedno polna otrok, naših in tujih.
Ker na vidiku ni bilo nobene službe in ker je bila naša hiša dovolj prostorna, pa tudi igrač in raznih družabnih iger se je v teh letih nabralo doma veliko, sem se odločila, da vseeno poskusim. Že takoj ko sem nekaj ljudem omenila, da bo varstvo otrok pri meni doma, sem prav kmalu dobila prve tri malčke. Hitro smo se navezali eden na drugega in ugotovila sem, da uživam vsak dan sproti. Sploh nisem imela občutka, da bi bilo varstvo otrok moja služba, pa vseeno mi je prinašalo denar.
Sedaj se s to dejavnostjo ukvarjam že kar nekaj let, varstvo otrok sem legalizirala in uredila poseben prostor kot igralnico. Otrok, ki bi jih čuvala imam vedno dovolj, večkrat moram koga zavrniti. Nekateri so pri meni samo včasih, drugi pa vsak dan, kot v vrtcu. Vesela sem, da sem se takrat odločila za varstvo otrok, saj mi prinaša veliko radosti v moj vsakdan.