Ko sem bila na hribih prejšnji konec tedna sem opazila, da je malce proč od poti na tleh ročna svetilka, ki lahko, da jo je kdo pozabil ali izgubil. Odšla sem ponjo in preverila, ali dela. Svetloba se je zasvetila tako, da jo je zagotovo neko izgubil. Pospravila sem jo v nahrbtnik in odšla naprej po poti.
Srečala sem kar nekaj mimoidočih in vse sem povprašala, ali je ročna svetilka morda njihova, ampak žal ni bil od nikogar. Prispela sem že na vrh hriba in žal se lastnik, ki mu manjka ročna svetilka, ni pojavil. Usedla sem za mizo koče, ki je bila postavljena na vrhu hriba, ter si naročila čaj in jabolčni zavitek. Oboje je bilo več kot zasluženo. Po tem, ko sem bila nekaj časa tam, sem se spomnila, da bi bilo vseeno dobro, da ugotovim, čigava je ročna svetilka, ki sem jo našla na poti. Ampak nekako mi ni bilo do tega, da bi vse goste povprašala o tem. Tako sem se odpravila v kočo ter povprašala, ali morda, kaj vedo, kaj je najbolje narediti v takšnem primeru. Prijazna gospodična mi je povedala, da lahko pustim svetilko pri njih ali pa povprašam s skupini na Facebook, ki je od njih in se objavljajo tudi najdeni predmeti.
Odločila sem se, da bo verjetno najboljša odločitev, da se ročna svetilka, fotografirala in jo objavim v tej skupini, ter napišem, da je predana osebju koče. In točno to sem naredila. Če pomislim je bila to res dobra odločitev, ki mene popolnoma izključuje od nadaljnjega ukvarjanja s tem, ali se bo lastnik našel ali ne. Če bo želel ponovno imeti svetilko bo sicer moral ponovno na vrh hriba, ampak saj je sam kriv ali kriva, da tako neodgovorno ravna s svojo opremo. Končno je ročna svetilka, tam, kjer je najbolj primerno mesto glede na situacijo in jaz se lahko v miru vrnem domov.