Kako lepo mi je vedno bilo, ko sem se peljala k svoji babici in me je vedno pričakala z nasmeškom na obrazi in mi vedno tudi kaj dobrega pripravila, njena kuhinja je vedno dišala.
Prav spominjam se, kako je skrbela zame in kako vesela je bila, ko sem ji po telefonu rekla, da bom prišla k njej. To so bili trenutki, ki se jih bom spominjala vedno. Priznam ,da takrat nisem tako zelo cenila tega časa, čeprav sem vedno hodila k njej zelo rada, a nisem se zavedala, da pa bom tako pogrešala njo in vse kar je bilo povezano z njo.
Ko sem prišla do nje, je kuhinja dišala po domači jedi. Čisto vedno mi je nekaj pripravila. Nikoli nisem prišla k njej, da bi kuhinja bila pospravljena in da se v njej ne bi nekaj delalo.
Tudi, ko sem odhajala, mi je vedno napolnila vrečko, tako je poskrbela, da nisem bila lačna še naslednji dni v najemniškem stanovanju, ker mi je vedno dala hrano za seboj. Res ne morem verjeti, kako je bila njena kuhinja topla, nikoli in res prav nikoli ni dajala občutka, da ji je kaj težko. Prepričana sem, da jo je pri teh letih kaj bolelo in prav nikoli ni jamrala. Tega pri njej nisem poznala.
Rada je prisedla k meni, ko sem jedla in me poslušala, kako živim, to pa je bila druga njena dobra lastnost, ne samo dobra in okusna kuhinja, znala je prisluhniti meni. Nikoli se ni norčevala, kar koli sem ji povedala, da verjamem, da včasih nisem povedala, prav nič pametnega. Zelo rada je imela sladko in tako je zraven mene pojedla kakšen kos peciva, ko sva klepetali.
To so res lepi spomini in vedno bodo ostali pri meni, ona sama in njena dobra in okusna kuhinja, ki je vedno poskrbela zame.